TEST: BMW R 1250 GS Adventure – Navdušujoče inovativen, brezkopromisno močen!

136 konjskih moči, čeprav za pet manj od neposredne konkurence, Triumphovega tigerja in za 19 manj od Ducatijeve multistrade, je še vedno več kot dovolj. Dovolj za pregovorno udobno dolgoprogaško BMW-jevo izkušnjo, dovolj za vse, kar si motorist želi od velikega enduro motocikla.

V peti generaciji BMW-jevega potovalnega enduro dvokolesnika je bavarskim inženirjem uspelo že tako odličen motocikel še izboljšati. R 1250 GS je še vedno nezgrešljivi oljno-zračno hlajeni bokser, dvovaljnik s po štirimi ventili na valj, a so mu v primerjavi s prejšnjimi modeli delovno prostornino povečali s 1.170 na 1.254 kubičnih centimetrov. Razlika je očitna, še pomembnejša novost pa je BMW-jev sistem “ShiftCam”, ki je hkrati relativno preprost in navdušujoče inovativen. Gre za variabilni sistem ventilov, ki zagotavlja, da deluje odmična gred v dveh različnih načinih in pod nadzorom računalnika preklopi delovanje sesalnih ventilov glede na število vrtljajev oziroma obremenitev motorja. Praktično to pomeni, da daje motor več navora v spodnjih vrtljajih in več končne moči v zgornjih vrtljajih, obenem pa tudi to, da voznik med vožnjo, naj si bo normalna ali agresivna, delovanja “ShiftCam-a”, oziroma menjave med enim in drugim profilom odmične gredi, ne čuti. Nobene očitne ali, bognedaj, sunkovite spremembe, še v zvoku je ni zaznati, občutiti je le zanesljiv, gladek val moči motorja, ko v šesti prestavi z upokojensko lagodne hitrosti 60 kilometrov na uro odločno in mirno povleče tja do suverenih 220 kilometrov in več. A bolj kot hitrost pri R 1250 GS navdušuje njegov volovski navor, s katerim iz počasnega ovinka z lahkoto vleče v udobno hitro požiranje cestne ravnine.

Dodatna moč bi lahko slabo vplivala na vodljivost in vzmetenje motorja, a so se Bavarci temu uspešno izognili. BMW dodaja moč tako pregledno, da opaziš le, kako pospešuje bolj avtoritativno in kako samozavestnejši je na odprti cesti, bodisi pri visokih hitrostih ali v kakšnem močnem vetru. Ta dodatna moč, v primerjavi s predhodnikom jo je približno za sedmino več, je dobrodošla tako na cesti kot izven nje, čutiš pa jo v vseh območjih obratov in v vseh štirih načinih vožnje, med katerimi je mogoče preklapljati preko gumba na desni strani krmila. Krmilo je samozavestno široko in v kombinaciji z udobnim, po višini nastavljivim sedežem in odličnimi pregibnimi stopalkami ponuja odlično vozniško držo, zanesljivo upravljanje tudi pri ostrejšem nagibanju in samozavestno vožnjo v stoječem položaju. K temu seveda veliko pripomore tudi vzmetenje s kopico možnosti za individualno nastavitev.

5,7-palčni barvni zaslon TFT je pregleden, čeprav ne povsem intuitiven. V letošnji izvedbi je preko Bluetootha povezljiv z BMW-jevo aplikacijo za pametni telefon. Nosilec za napravo GPS sledilnika je pametno integriran v armaturno ploščo.

Tank, velik kot grba kamele, zdrži 30 litrov goriva, to zadošča za zavidljivih 500 kilometrov dosega in kljub svoji obilnosti ne moti sedenja, kvečjemu daje vozniku skupaj z varovalnim okvirjem agregata in vetrobransko šipo občutek dobre zaščitenosti. Zamera bi lahko šla na račun dvigovanja in spuščanja šipe, ki še vedno zahteva ročni poseg, čeprav ga je mogoče varno izvesti tudi med vožnjo. Na drugi strani vse pohvale za gretje ročk (tudi sedeža), ki se izkaže že v hladnejši poletni nočni turi. V velika stranska in nekoliko manjši vrhnji kovček je mogoče spraviti vse, kar voznik potrebuje tudi za daljše potovanje.

“Quickshift”, funkcija samodejnega prestavljanja brez uporabe sklopke in popuščanja plina, ki nekako velja za uporaben (skorajda že obvezen) pripomoček pri cestni vožnji, se zelo koristno izkaže tudi na slabi vozni podlagi. Če je treba (na hitro) prestaviti na luknjastem kolovozu ali z gruščem obloženem makadamu, vas bo navdušilo, da boste lahko to opravili brez težav in ne da bi se odpovedali popolnemu oprijemu krmila.

Z 268 kilogrami teže, pet kilogramov več od predhodnika, je 1250 GS Adventure še vedno zelo, zelo vodljiv motor s kopico dobrot na zalogi, od samodejnega nadzora stabilnosti, sistema ABS za zaviranje med nagibanjem v zavoju, nastavljivega nadzora zdrsa pogonskega kolesa do dinamičnega nadzora zavor, ki preprečuje nenamerno uporabo plina pri močnem zaviranju. Del standardne opreme je tudi samodejna zavora pri speljevanju v klanec (Hill Start Control, HSC), ki ni dobrodošla le zaradi njegove teže, ampak posebej koristna za voznika, ki se na tem visokem žrebcu težje dotakne tal.

Ena od redkih stvari, ki se pri R 1250 GS Adventure skoraj ni prav nič spremenila, je njegov videz. Dizajn ostaja bolj ali manj identičen prejšnjemu modelu, s tremi novimi barvnimi shemami – modra, ki smo jo vozili, motociklu lepo pristoji – in nekaj podrobnostmi, ki razkrivajo, da gre za letošnji model, na primer sprednjimi stranskimi ploščami, pokrovi glave cilindra in nalepkami “1250”, ki pričajo o povečanju moči motorja.

Za en namen pa je ta veliki potovalnik z velikim srcem vseeno slabo pripravljen: z njim se je povsem nesmiselno odpeljati v mesto na kavo. V primerjavi z “navadnim” GS-om, ki je tudi z bočnima kovčkoma še dovolj “civilen”, da se ne upira mestni vožnji, tekočim prehodom med voznimi pasovi in za naše razmere še vedno nezaslišanemu “vrivanju” na čelo pred semaforjem čakajoče kolone, je “avanturistična” inačica s svojimi zajetnimi dimenzijami in višino za takšne manevre že preokorna. R 1250 GS Adventure potrebuje svoj prostor in je verjetno najboljša izbira za daljna brezpotja. Če že ne do kakšne Mongolije pa vsaj tja do konca Balkana.

Kaj lahko torej izboljšajo pri BMW-ju do prihodnje sezone?