Dogodek se je začel že zgodaj zjutraj v Ljubljani, kjer je bil zbor in zajtrk, po katerem so se napotili proti Dolenjski, natančneje proti dirkališču Gaj. Zakaj pišem “so se napotili?” Ker sem se jim sam pridružil šele na dirkališču, kjer se je dogodek šele začel v pravem pomenu besede.
Že takoj ob prihodu na parkirišče ob dirkališču sem najprej opazil ogromen šotor, v katerega sem se hitro skočil prijavit, tam pa je vse udeležence pričakal tudi prostor, kjer smo se lahko malo podkrepili in okrepčali med samim dogodkom. Po prijavi sem imel še nekaj časa pred prihodom kolegov iz ostalih uredništev. Tako sem si lahko podrobneje ogledal vse štiri MINIjeve JCW modele, ki smo jih kasneje vozili. Razstavljen je bil tudi novi MINI Countryman JCW z zložljivim šotorom na strehi, ki je požel kar nekaj zanimanja in poskrbel tudi za nekaj šal na račun trdote vzmetenja v primeru, če v šotoru “spi” par (le zakaj?). Na hitro sem si pogledal še kotiček z MINI Lifestyle izdelki, ki so namenjeni predvsem kupcem vozil MINI, ki si želijo filozofijo znamke v svoje vsakdanje življenje vnesti tudi drugače, ne le ob vožnji svojega avtomobila.
Ni minilo dolgo, ko se je na parkirišče začela viti kolona MINI-jevih vozil, s katerimi je iz Ljubljane prišla večina udeležencev dogodka. Razvrstili so nas v dve skupini in nas po kratkem nagovoru in povzetku dogajanja napotili dogodivščinam naproti: eno skupino na dirkališče, drugo skupino pa na panoramsko vožnjo. Sam sem imel najprej možnost preizkusiti svoje veščine piljenja zavojev na dirkališču. Na voljo smo imeli dva modela in sicer trovratni MINI JCW in pa MINI Clubman JCW. Najprej sem se skupaj s sovoznikom seveda usedel v Clubmana, saj je bil ta opremljen s štirikolesnim pogonom, ki je ponujal dodatno stopnjo varnosti za prvi izhod na dirkališče. Obenem je tudi malo manj športen od majhnega naslednika Cooperja; najboljše sem le želel hotel prihraniti za konec.
Vsi smo si najprej nastavili pravilen vozniški položaj in nato speljali. Za začetek smo odpeljali dva počasna kroga, da smo se bolje spoznali s progo, saj je bila ta spremenjena in zato ne povsem poznana tudi tistim, ki smo že vozili po dirkališču Gaj. Po drugem krogu sem si že zapomnil vse modifikacije in v naslednjem sem plin lahko pritisnil do konca. Za odkrivanje meja naših vozil smo imeli štiri hitre kroge časa. Pnevmatike so ‘cvilile’, avtomobili so ‘rjoveli, mi pa smo imeli široke nasmeške na obrazu. Je potrebno dodati še kaj drugega? Še prekmalu smo preko radijske zveze zaslišali, da je čas za počasen krog, kjer bomo ohladili pnevmatike in zavore ter dali našim avtomobilom možnost, da si opomorejo. Sledila je menjava voznikov, ki so “ponovili vajo”, jaz pa sem imel možnost spoznavati progo in avtomobil še iz sovoznikovega zornega kota. Le-ti so tudi kmalu prišli do konca vseh sedmih krogov, nakar je sledila zamenjava avtomobila.
Kar nasmehnilo se mi je, ko sem nama s sovoznikom izboril edinega trovratnega MINIja JCW v floti (drugega je namreč spredaj vozil inštruktor). Vozniški način v SPORT, menjalnik na ročni način in delna izklopitev voznikovih pomagal so skupaj s 2.0 litrskim turbobencinskim motorjem s kar 230 konjskimi močmi, ki se vrti v vseh JCW modelih, pričarali še pristnejšo dirkaško izkušnjo. Zaradi moči, speljane le na prvi kolesni par, je bilo potrebne več previdnosti, vendar je avtomobil zaradi manjše teže in manjših zunanjih mer pospeševal še bolj odločno, v zavojih pa nudil dodatno mero agilnosti.
Kmalu je bilo tudi tega konec. Sledil je pogovor o vtisih, ki so jih pustili različni avtomobili medtem, ko smo čakali drugo skupino, da se vrne iz panoramske vožnje.
Zaradi odlične organizacije in tempiranja ni minilo dolgo, ko smo tudi mi prišli na vrsto za drugi del MINI dogodka, torej panoramsko vožnjo z modeli MINI Countryman JCW in pa MINI Cabrio JCW. Imel sem enako filozofijo kot pri prvem delu, torej prihraniti si najboljše za konec. Kaj je bolje kot voziti se v najmočnejšem brezstrešnem MINI-ju na lep poletni dan ob jeznem zvoku štirivaljnika, ki je zaradi odsotnosti strehe še glasnejši in bolj izrazit? Ravno zato sem se najprej napotil proti prvemu Countrymanu JCW in sledil inštruktorju.
Pot nas je popeljala po širši okolici dirkališča, kjer smo spoznavali dolenjske lepote. Presenetila me je dolžina in skrbno izbrane ceste same panoramske vožnje, saj smo lahko res pretegnili vseh 230 “konjev” v naših vozilih in se vmes tudi dvakrat zamenjali. Verjetno ste že ugotovili, da sem se takoj ob prvi priliki presedel v rdečega kabrioleta. Ko pritisneš na plin in začne iz izpuha jezno rjoveti in pokati, je to prav posebno doživetje. Tudi to srečo sem imel, da sem se ob drugi menjavi zopet presedel še v drugega Cabria, ker pač ostali niso imeli te želje.
Tu sem zaprl streho in preizkusil tudi ta vidik avtomobila, ki zna biti tudi presenetljivo tih. Po dobrih 40 minutah vožnje smo se vrnili na dirkališče, kjer smo med seboj delili še zadnje vtise in se počasi eden za drugim odpravljali proti domu.
Skratka, bilo je vrhunsko. Celotni dogodek je bil izpeljan na najvišjem nivoju, nam, voznikom, pa ni ponudil le pokušine zmogljivosti svojih avtomobilov, temveč je omogočil, da smo dodobra spoznali atletske veščine te športne podznamke MINI, ki zagotovo ni razočarala. MINI, še kdaj!
