“Ko sem bil star 11 let, sem imel zbirko plošč, vključno z albumom Who’s Next, Led Zep IV, Fragile, Hunky Dory, Meddle in ja, tudi nekaj od Carpenterjev. Torej si lahko predstavljate, da je bila moja zbirka precej obširna.
No mojemu dedku se ni tako zdelo, kakor sem to sam razumel, so se mu zdeli vsi izvajalci enaki. “Rainy Days and Mondays” je bilo popolnoma enako “Won’t Get Fooled Again”. Zanj je bila vsa glasba mojega časa enostavno “tista moderna muzika”. Vse je dajal v en koš.
Torej, ko je napočil moj 12 rojstni dan, mi je kupil album iz West Country folk glasbe. Prav vidim njegov proces razmišljanja. Jeremy ima rad moderno glasbo, tole je moderno, to pomeni, da mu bo tale album všeč.
Seveda mi ni bil všeč. In to, da sem moral pred vsemi igrati, da mi je album všeč, je bila najtežja stvar, ki sem jo moral kadarkoli storiti.
Je kar čudno, kajne? V celem letu 1971 je bilo izdanih malo manj, kot 700 rock albumov, zato bi lahko predvidevali, da sem bil navdušen nad rockom. Da sem imel rad vse albume? To pa ne.
Definitivno imamo v svoje poglede nekakšno vero in če kdo razmišlja drugače se začne napadanje in zbadanje. Če si res želite predstavljati, kako je izgledal moj izraz na obrazu leta 1971, kupite nekomu, ki je navdušenec nad gledališčem karte za pretirano čustven in osladen muzikal.
Enak problem se pojavi v svetu avtomobilizima. Ko nekdo reče, da ima rad avtomobile, ne pomeni, da ima rad vse avtomobile in vse kar je povezano z njimi. Torej ne; ne smete takšnemu človeku kupiti novega para MG dirkaških rokavic.
Prejšnji vikend sem med snemanjem naslednje serije Top Geara odšel na ogled Japfesta. Dogodek je potekal na Castle Combe dirkališču. Bil je res velik dogodek. Petnajst tisoč ljudi je prišlo v ta tihi del Hammond okrožja v svojih Evotih in Subarujih in Suprah.
Sam dogodek je bil zelo napet, toliko nesreč, kot sem jih videl tukaj, jih nisem še v celem življenju. Pojedel sem okusen burger in moram priznati, kvaliteta driftanja je bila na visoki stopnji. Če je to nekaj, kar vam je všeč, dobro za vas. Vendar predelani japonski avtomobili z ognjenimi zublji na stranicah nekako niso po mojem okusu. Ne vem zakaj. Morda zato, ker na sebi nimam dovolj tatujev.
Naslednji dan sem se odpravil na še en dogodek, ki pa je bil rahlo drugačen. Stvar se je odvijala na travniku ob cesti Castle Combe, privabila je tudi veliko ljudi, vendar malo bolj umirjeno in sofisticirano družbo. Dogodek je gostil veteran v zbiranju vozil, Nick Mason in njegov kolega Vic Norman. Gostje so se lahko sprehajali v prijetnem sončnem vremenu in si ogledovali Ferrarije iz šestdesetih let, nekaj starih Bentleyev in poseben XK120.
Vse skupaj je bilo prelepo, da bi našel prave besede, imel sem se res izvrstno. Govoril sem tudi z nekaj gosti, ki so bili zelo prijetni in zanimivi. Kaj pa avtomobili? Ne ravno po mojem okusu. Vsem, ki so vam všeč takšne starine želim vse najboljše, očitno vas vzburi misel na pedigre 250 GTO. Kaj pa vzburi mene? To je dobro vprašanje.
Isti vikend, ko sem bil na Japfestu in Nickovi razstavi starodobnikov, je prvič letos v Španijo prišel cirkus Formule 1. Torej sem bil prilepljen na radio in poslušal kdo bo vodil in kako gre Lewisu? Nažalost ne. Z veseljem si bom ogledal grand prix, vendar le, če bom sam doma na leno nedeljsko popoldne. Ne bom pa šel izven svoje poti, da bi gledal kako daleč prevozi Pastor Maldonado, preden se kam zaleti.
Še ena skupina vozil, ki me ne zanimajo so srednje veliki kompaktni avtomobili oziroma SUV-ji. Tudi ogromne limuzinske različice mi ne dišijo preveč, ali karkoli, kar je narejeno pri Hyundaju, Seatu ali Peugeotu.
Zelo rad gledam avtomobile, ki so bili prisotni že v moji mladosti. Pozoren postanem pri BMW 3,0 CSL, ustavil bi se tudi pri NSU Ro80. Tudi Lancie so mi všeč, še posebno Fulvia ali Integrale. Vendar lastnik teh vozil ne želim biti. Zakaj? Ni iPod povezave in klimatske naprave. In še bolj pomembno, ni garancije, da me pripelje do namenjenega cilja.
Superšportniki? Ne. Preizkusil in odkorakal naprej. Kabrioleti? Ja, vendar sem za njih že prestar. Zdolgočasen sem pri tej AMG ideji Mercedesa, še posebno sedaj, ko so njihovi motorji postali čisto tihi. In čeprav občudujem Ferrari, nisem prepričan če bi ga želel imeti. Vsaj ne odkar ga je kupil James May.
Rad imam majhne kompaktne avtomobile. Rad imam V8 Bentley Continental. In do te točke vam verjetno ni več jasno, kako lahko rečem, da imam rad avtomobile, ko pa so edini, ki jih imam res rad Mazda MX-5, VW Up in Bentley Continental. In še tega samo, če je V8.
Naj vam obrazložim. Moja ljubezen do avtomobilov se je z leti zelo skrčila, celo do te stopnje, da mi je všeč samo, ko se vozim v sončnem vremenu, pri velikih hitrostih, z vozilom, ki ima okoli 500 konjskih moči in pod seboj skriva vzmetenje podjetja, ki ve kaj počne. Rad imam občutek pri zavojih in zasvojljiv občutek, ki ga dobim ob pospeševanju. Nemogoče je dobiti takšne občutke kjerkoli drugje in od česarkoli drugega.
Na kratko, rad imam avtomobile, vendar le, če so brilijantni in novi in zanesljivi in udobni, da lahko vstavim svoj iPod v zvočni sistem in poslušam “Who’s Next”. Takšnih vozil je zelo, zelo malo. Da izpolnjujejo vse pogoje namreč. Takole bom rekel, za moj naslednji rojstni dan bi bil zelo vesel, če bi dobil BMW M4.“
