Če me vsaj približno poznate, potem vam je že verjetno jasno, da sem na ta dogodek čakala celo pomlad. V svoji garaži hranim BMW serije 2, ki je sicer iz dizelskih vrst, vendar vseeno dobro predstavlja svojo filozofijo kompaktneža z iskrico v očeh. Težko pričakovana dvojka na steroidih se je z začetkom leta razkrila javnosti in ob lansiranju dokazala, da kot vrhunec razreda 2 predstavlja surovo utelešenje pravega vozila BMW M. Odlična vodljivost, 370 konjskih moči in 465 Nm maksimalnega navora (z opcijo 500 Nm overboosta) in kompaktne dimenzije, ki še vedno ostajajo ravno dovolj velike – to so lastnosti novega BMW M2.
Poznate tisti občutek, ko imate visoka pričakovanja, pa se slednja potem razblinijo v oblačku razočaranja? No tega pri vožnji z M2 nisem doživela, ravno nasprotno. Imela sem visoka pričakovanja, priznam. In ta pričakovanja je M2 na Hungaroringu tudi izpolnil in jih presegel.
Na pot smo se odpravili že v nedeljo, za prevozno sredstvo pa sem si svoje mesto izborila v BMW 730d, ki sem ga le nedavno imela tudi na testu. Posledično si lahko predstavljate, da je bila vožnja udobna in sproščujoča, sama pa sem bila daleč od sproščenega. Misli so mi uhajale na Hungaroring in k BMW M2, na kombinacijo, ki jo bom verjetno doživela le enkrat v življenju. Ob prihodu v Budimpešto je sledila nastanitev v hotel in kratek pohod po mestu, po večerji pa je bil čas še za nekaj priprav pred dnevom, polnim adrenalina. Končno je prišlo jutro in čas je bil, da se z avtobusom odpeljemo proti Hungaroringu. Mislim da je bila vožnja zame najtežja, pričakovanje se je večalo z vsakim prevoženim kilometrom. Že takoj ob prihodu iz avtobusa nas je pričakala cela vrsta BMW M vozil, poleg nekaj M2 so nas namreč pričakali tudi primerki BMW M3, M4 in M6, vsi s Competition paketom. Ker je bil naš urnik zelo zgoščen, smo pohiteli v boks, kjer je potekala predstavitev in razlaga vseh pravil, ki se jih je treba striktno držati na Hungaroringu. Razdeljeni smo bili v tri skupine, vsaka skupina pa je opravljala preizkuse na različnih lokacijah. Slovenska skupina se je sprva odpravila na slikovito vožnjo po okolici Hungaroringa, pri kateri je bil meni prvič dodeljen M2, drugi pa so imeli možnost preizkusiti še preostale M2, M3, M4 in M6. Za nekoliko zaspano jutro je bilo to tudi popolno ogrevanje za naslednje naloge, ki so nas čakale na dirkališču.
Kmalu smo ekipe zamenjale mesta in že smo se znašli na dirkališču, napolnjenim z živomodro bavarsko čredo podivjanih dvojk. Naslednja naloga? Vožnja na dveh odsekih proge in merjenje na čas. Lahko si predstavljate, da se je v vseh kaj hitro zbudila tekmovalna žilica, ki se je z vsakim testnim krogom (imeli smo tri) stopnjevala. Za merjenje na čas smo imeli samo eno priložnost, kar pomeni, da smo takrat odpeljali na vse ali nič. Vseeno je rivalski duh iz M2 izstisnil le najboljše. Dvojka je narejena za prav takšne situacije: manj izkušenim pomaga in se jim prilagaja, ne ogroža, bolj talentirane in izkušene pa nagradi z novim nivojem dirkalnih sposobnosti. Ko je napočil moj čas, so me poleg mojega rezultata presenetile tudi vozne lastnosti “baby M-a“. Odlična vodljivost, ki ji ni primere, verjetno predvsem zaradi razporeditve teže, široke poze in ravno pravšnje količine konjskih moči in navora. Z njimi do stotice namreč potrebuje le 4,3 sekunde. Glede na to, da sem nedvomno spadala pod najmanj izkušene voznike (večina jih je že starih znancev iz sveta avtomobilizma), mi je Long Beach Blue lepotec omogočal zaupanje, kontroliran zdrs koles tudi kadar sem ga “polomila” (izguba stika s podlago seveda vpliva na končni čas) in kar je najpomembnejše – užitek v vožnji.
Po nekaj minutnem postanku za kavo nas je čakal še zadnji preizkus: vožnja po celotnem dirkališču za DTM voznikom, Tomom Blomqvistom. Komaj smo si odpočili od adrenalinskega merjenja časa in že nas je čakala še bolj vznemirljiva izkušnja. Vožnja za DTM voznikom pač ni kar tako! Tom, ki je sicer star le triindvajset let, progo odpelje skoraj miže, mi pa smo le upali, da bomo lahko sledili enemu najboljših voznikov na svetu. Skupaj z vodilnim vozilom se nas je na progo zapeljala le trojica naenkrat, kmalu pa smo ugotovili, da bomo za sledenje našemu vozniku potrebovali še zadnje atome moči. Z zagotovostjo lahko rečem, da je bila to moja najhitrejša vožnja doslej, in to vse zahvaljujoč M2. Saj vem, res sem ga prehvalila, vendar M2 dejansko je, ultimativen nemški stroj. Pika. Veliko pove tudi to, da tekom celega dne nihče ni imel večjih težav z avtomobilom, čeprav se je znanje voznikov precej razlikovalo. Najboljši med vsemi, kar se tiče tekmovanja na čas med novinarji, je bil madžarski voznik, ki je za najhitrejši skupni čas prejel nekakšno skulpturo s podpisom DTM voznika Toma Blomqvista.
Zadnja, vendar vse prej kot najbolj dolgočasna, pa je bila vožnja z Blomqvistom, ki jo človek težko pozabi. Ko sem prišla na vrsto in sva zapeljala iz “pit lane” mi je postalo jasno, kakšno stopnjo dovršenosti premore Tom kot voznik. Spoštljivo sem sedela na sovoznikovem sedežu in opazovala njegovo vožnjo, precizno a drzno. Njegova profesionalna vožnja je iz njega kar izžarevala, krog pa je odpeljal vsaj polovico hitreje kot jaz. Hja, proti takšnih “profijem” pač težko tekmuješ.
Nepozabna izkušnja, ki se mi bo vtisnila v spomin za večno, se je končala z nekaj kapljami dežja, kar je pomenilo, da je bil čas za odhod domov. Imeli smo srečo z vremenom, obenem je vse tudi potekalo kot po maslu – tako si jaz predstavljam popoln zaključek dogodka. M2 je kot glavni zvezdnik dokazal, da tudi kompaktneži lahko presegajo marsikatera pričakovanja. Čas bo pokazal, ali bo novinec, tako kot je nas, navdušil tudi svoje kupce in postal najpopularnejši član BMW M družine.
