Trio sliši na ime BMW Nazca M12, C2 Coupe, C2 Spider, debitiral pa je na ženevskem avtosalonu leta 1991 (kot M12), Tokyo Motor Showu leta 1992 (C2 Coupe) ter na dirki Formule 1 za veliko nagrado Monaka kot C2 Spider. Specifikacije so sledeče: M12 je imel 5.0-litrski V12 motor, vzet iz modela BMW 850i, ki je bil sposoben doseči 300 konjskih moči. Prav tak motor je imel tudi model C2 Coupe, ki pa ga je Alpina predelala tako, da je zmogel doseči 350 konjičkov. C2 Spider je premogel večji, 5,6-litrski V12 motor, sposojen iz modela BMW 850 CSi, iz katerega je “rezgetalo” 380 konjev. Nazca je bil v igrah Need for Speed eden izmed najboljših ter najbolj “kul” avtomobilov, ki so bili na voljo.
Začetki segajo v leto 1991, ko je na trg prišel model M12. Gre za odličen primer sodelovanja, ki sta ga izvedla BMW ter Italdesign. Začetki slednjega segajo v leto 1990, ko je znana italijanska oblikovalska hiša razkrila Bugattija ID 90, kar je bil za tiste čase precej nejasen koncept. Gospod Giorgetto Giugiaro ter njegov sin Fabrizio sta sklenila, da bosta Bugattija učinkovito spremenila v BMW. Tako je bila rojena Nazca M12; šlo je v bistvu za prvi avtomobil, pod katerega se je podpisal Fabrizio Giugiaro. Talentirani dvojec je svojo inspiracijo iskal pri dirkalnikih Formule 1 ter vozilih iz Group C. Razvila sta nizko obrobljen, zaobljen trup, narejen iz ogljikovih vlaken. Prav tako je bil iz ogljikovih vlaken narejen tudi okvir, kar je bilo za zgodnja 90. leta precej impresivno. Z mnogimi drugimi ultralahkimi komponentami se je teža koncepta gibala le okrog 1100 kilogramov. BMW je Nazco M12 postavil v svoj vetrovnik, da bi lahko preizkusil njeno aerodinamično učinkovitost. Dosegel je hvale vreden zračni koeficient 0.26. Konceptni pokrov ter pokrov prtljažnika sta bila dejansko enovit kos, medtem ko so bila vrata združena z okni. Slednja so predstavljala spektakularen mehanizem odpiranja. Na hrbtni strani se je nad dvanajstvaljnim agregatom bohotil steklen pokrov motorja, tako, da je lahko razkril sredinsko nameščeno enoto, vzeto iz modela 850i.
Leto kasneje sta zgoraj omenjeni podjetji znova združili moči za delo na nadgradnji M12, poimenovani C2. Tu je sodelovala tudi Alpina, ki je motorju uspela dodati še 50 konjskih moči, kar je, kot že omenjeno, skupaj znašalo 350 konjev. Poleg tega so inženirji uspeli “oklestiti” dodatnih 100 kilogramov, s tem pa so zmanjšali težo koncepta na približno 1000 kilogramov.
Zasnova C2 je odsevala vpliv M12, čeprav je bilo telo rahlo preoblikovano, da je dobilo malo bolj agresiven sprednji izgled. Spuščen sprednji spojler ter zadnji trije spojlerji so odražali bolj tekmovalni status koncepta. Notranjost kabine je bila skoraj enaka, a s sedeži iz ogljikov vlaken, vzetih iz vozil Group C.
Pisalo se je leto 1993. Model C2 Coupe je prejel Spider prototip za 61. tekmovanje Formule 1 Monaco Gran Prix. Tisti vikend so za promocijo konepta uporabili več avtomobilov, kar je bil precej nenavaden način za predstavitev novega vozila. Pretvorba iz kupeja v Spiderja je vključevala odstranitev stranskih ter zadnjih oken ter dodajanje rolet na zadnjem delu, ki so bile pobarvane enako kot preostali deli karoserije. Odstranljiva okna so bila v času neuporabe shranjena v prtljažnem prostoru, pokrov motorja pa je bil spremenjen z namenom poudariti njegove spremembe. 5.0-litrski motor, uporabljen pri M12, ter Alpinin C2 Coupe motor sta bila odstranjena z namenom narediti prostor za večji, 5.6-litrski motor, vzeti iz modela 850 CSi s skupnimi 380 konjskimi močmi. Zaradi nove moči so inženirji dodali še šeststopenjski menjalnik, ki je bil sposoben kljubovati dodanim “mišicam”. Tako M12 kot tudi C2 Coupe sta sicer uporabljala petstopenjski prenos.
No, od treh konceptov je bil proizveden le model C2 Coupe, čeprav v izredno omejenem nizu samo treh primerkov, ki so jih v svojo zbirko dodali bogati posamezniki za (verjetno) zelo visoko začetno ceno. “Navadni smrtniki” smo imeli možnost doživeti užitek v vožnji pred računalniškimi zasloni ob igranju Need for Speed II: SE ter Need for Speed III: Hot Pursuit.
